Tokrat nas je naš vodnik Drago Car popeljal na dva razgledna vrhova nad vasjo Dovje, Borovje ali Borovlje (1476 m) in Planica ali Pvaničca (1508 m). Kombi smo pustili pri pokopališču Dovje. Kmalu zapustili cesto in zagrizli v hrib; pot je neoznačena, a lepo vzdrževana. Hodili smo ob potoku Sedučnik in občudovali manjše slapove na njem. Ker je pot strma, smo kmalu slekli jakne, jope … Zemlja je bila razmočena, paziti smo morali tudi na korenine. Vzpon na razglednik Borovje (1476 m) je lahko dobra kondicijska priprava za osvajanje še višjih vrhov v poletnem času. Na njegovem vrhu stoji križ, predvsem pa z njegovega vrha razgledi sežejo po celotni zgornjesavski dolini. Ker so se ta dan po nebu podili oblaki in meglice, smo mi občudovali Dovje pod nami, Mojstrano, tok reke Save, medtem ko so bili vrhovi gora na drugi strani, Kepa, Gubna, Dovška baba, Stol v oblakih.
Po kratkem počitku smo se spustili z Borovja na preval Šija in ponovno zagrizli v strmi hrib na drugi razglednik Planica (1508 m). Da nas ne bi presenetila nevihta, smo po kratki malici zapustili vrh in se spustili nazaj do planine Vrse (1212 m).
Na planini Vrse ima domačin g. Karlo zelo lepo urejeno počitniško hiško. Na poti na vrhova in nazaj nas je toplo sprejel; nas pogostil s pijačo, nam skuhal kavico in čaj ter ponudil piškote, nam povedal nekaj anekdot, da smo se iz srca nasmejali. Prav prijetno je bilo v družbi g. Karla. Planinci smo se mu želeli zahvaliti z manjšo vsoto denarja. G. Karlo je denar odločno zavrnil. Zato zdaj razumemo napis, ki ga ima izobešenega na terasi: »Bog živi gospodarja, ki da pijačo brez denarja!«
Ta dan smo prehodili skoraj 12 km krožne poti in naredili nekaj več kot 900 metrov višine.
Sklepno misel smo “potegnili” – ja kje drugje – pri Aljažu.
