Že v zgodnjih jutranjih urah smo se z avtobusom odpeljali na raziskovanje Bele krajine. V Planini smo si najprej ogledali grobove staroselcev Kočevarjev, nato pa peš odpravili v hrib na Mirno goro (1047 m) najvišji vrh Bele krajine, kjer nas je oskrbnica doma že pričakala z zelo dobrimi meniji. Ker smo prišli v zelo lepem sončnem vremenu, nas je čakal prekrasen pogled na širšo okolico, celo do Hrvaške. Za povratek v dolino smo izbrali drugo pot (šofer se je pridružil našemu pohodu, tako da smo skupaj prišli do avtobusa), nato pa smo se odpeljali v Jelševnik, kjer smo na Infocentru na domačiji Zupančič dobili vse informacije o ozaveščanju in pomenu ohranjanja čistega okolja za preživetje črnega močerila ali črne človeške ribice, ki zaradi črnega telesa in rdečih škrg spominja na parklja. Vidna je samo v brbotalniku pri izviru Jelševniščice, kjer je animacijski center. Tu smo si s sodobno tehnologijo brez motenj za živali ogledali, kaj se dogaja v vodi, nekaj pa smo jih le videli, čeprav samo preko ekrana. Črni močeril ali črna človeška ribica je jamska dvoživka, podvrsta
človeške ribice, ki živi samo v podzemnih vodah Bele krajine. Na površje pride le ponoči in živi le na belokranjskem plitvenem krasu in je endemit podzemnih voda, kar pomeni, da živi samo tu in nikjer drugje na svetu, tudi zato je zelo ogrožena. Navdušeni nad videnim in z obljubo, da se v Belo krajino še vrnemo, smo se odpravili proti domu.
Marija Miklič
