Na zadnjo julijsko soboto smo obiskali Kozji vrh, 1628 m visok vršac nad Kokro. Bilo nas je 8 planink in planinec ter naš vodnik Drago Car, ki je vnovič izbral malo manj obiskani vrh, za kar smo mu hvaležni.
Zapeljali smo se proti Jezerskemu, pri gostilni Kanonir smo zavili z glavne ceste na levo na gozdno cesto proti Podstoržiču. Parkirali kombi ob cesti; blizu gradijo most čez potok.
Pot na Kozji vrh je markirana, vodi pa skozi gozd – lepa tura za vroče poletne dni – in se ves čas strmo dviga: še bolj pa je treba zagristi v hrib proti vrhu, do njega vodi strm in ozek greben, sam vrh pa je poraščen s travo in je odličen razglednik. Zadnja neurja so podrla nekaj dreves na pot, kar ne predstavlja večjih ovir; to pa ne velja za košček poti, kjer ležijo podrta drevesa že nekaj časa, a smo tudi to oviro premagali z malo bolj previdnim korakom.
Dobrih 900 višinskih metrov smo naredili, da smo osvojili Kozjih vrh – zdaj tudi razumemo, zakaj so ga poimenovali tako, kot so ga; z njegovega vrha pa se odpre razgled na Storžič, Kočne, v ozadju se vidi tudi Grintovec, pa Stegovnik, Ženiklovec; ko je nebo brez oblaka pa se vidi, vsaj tako pravijo, do Triglava.
Sledil je le še spust in sklepna misel ob dobri kavici na poti proti Ljubljani.
Zahvaljujoč našemu vodniku Dragu smo osvojili še en manj znani vrh.
